Veleposlaništvo RS Canberra /Novice /
21.06.2011  

Poslovilni nagovor začasnega odpravnika poslov Zvoneta Žigona

Drage rojakinje in rojaki, dragi prijatelji Slovenije!

Ta deževni ponedeljkov večer, ko pišem to sporočilo, preživljam še zadnje ure kot edini diplomat na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Canberri. Jutri zjutraj namreč v Avstralijo oziroma v Canberro prileti prvi slovenski veleposlanik v Avstraliji v zgodovini diplomatskih odnosov med državama dr. Milan Balažic.

Ambasado smo doslej vedno »pokonci držali« odpravniki poslov, zdaj pa se je slovensko zunanje ministrstvo odločilo za nadgradnjo odnosov z imenovanjem najvišjega možnega diplomatskega predstavnika.

Čeprav se morda še vidimo na kateri od prireditev, je tem moje poslanstvo v Avstraliji končano. Ob pomoči sodelavke Metke Čuk in pozneje tudi Jožice Koštrica sem uspel poskrbeti za uspešno vselitev veleposlaništva v nove prostore, v hišo, v kateri smo poleg pisarn opremili tudi rezidenco bodočega veleposlanika. Nadoknadili smo večmesečne konzularne zaostanke in zagnali konzularno delovanje s polno paro, temeljito smo »počistili« arhiv, ki bo večinoma romal v arhivske prostore ministrstva, v teh zadnjih junijskih dneh pa bomo skupaj z veleposlanikom pripomogli k dostojni obeležitvi 20. rojstnega dne države Slovenije.

Ko se bo 30. junija moje letalo »odlepilo« od avstralskih tal, me bodo gotovo prevevali mešani občutki. Veselim se namreč snidenja s soprogo Ireno, ki me čaka doma, veselim se moje rodne Postojne, pogleda na Nanos in Sv. Trojico, veselim se ljubljanskega vrveža. Po drugi strani pa za sabo puščam številne prijateljske vezi, ki so se v teh nekaj mesecih komaj dobro stkale. Ravno v tem je »prekletstvo« diplomatskega poklica – nikoli nisi nikjer prav zares in dokončno doma, vedno znova se je treba spoprijemati s čustvi slovesa.

Ker me po vrnitvi čaka delo na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, pa vendarle obstaja upanje, da bomo na tak ali drugačen način ostali povezani.

V mojem srcu ob odhodu ostaja košček Avstralije in avstralskih Slovencev. Upam, da je v teh kratkih mesecih v vaših srcih ostal košček mene…

Opravičujem se, če v stikih z menoj morda ni šlo vedno tako, kot bi si želeli. Verjamete lahko, da sem se trudil, a včasih so birokratske prepreke previsoke tudi za uradnika moje velikosti…

Želim vam, da bi še naprej tudi vsi vi igrali vlogo »ambasadorjev« slovenstva – tako kot ste to počeli od prvega dne, ko ste stopili na avstralska tla. Še posebej dejavna je bila vaša »diplomacija« v času osamosvajanja in mednarodnega priznavanja novorojene države Slovenije. Za tiste čase, za tisto voljo, za tisti pogum, vztrajnost in delo se vam ob tej priložnosti še enkrat iz srca zahvaljujem!

Ob jubilejnem 20. Dnevu državnosti Republike Slovenije pa vam iz srca čestitam in kličem: Živijo Slovenija!

Na svidenje!

Zvone Žigon
Začasni odpravnik poslov